Umirjeni kotiček: prostor, kjer se otrok uči umirjati svoja čustva

Ali imate doma otroka, ki se ob manjšem razočaranju hitro razjezi? Otroka, ki ob prepovedi, neuspehu ali konfliktu burno reagira, kriči, joče, meče predmete ali se težko pomiri? Morda se vam zdi, da se določeni izbruhi ponavljajo znova in znova, ne glede na to, koliko se pogovarjate, pojasnjujete ali postavljate meje. Takšni trenutki so za starše pogosto zelo naporni. Hkrati pa so tudi pomembna priložnost za učenje. Prav v teh situacijah se otrok postopoma uči ene najpomembnejših življenjskih veščin – samoregulacije.

Eden izmed načinov, kako lahko otroku pri tem pomagamo, je vzpostavitev umirjenega kotička.

Ko otrok izgubi nadzor, ga ne izgubi namenoma

Ko opazujemo otrokov izpad, ga odrasli pogosto doživljamo kot vedenjski problem. Vidimo kričanje, metanje na tla, upiranje ali agresijo. Toda pod vedenjem se pogosto skriva nekaj drugega. V trenutku močnega čustvenega vznemirjenja otrokovi možgani preidejo v stanje alarma. Njegov živčni sistem zazna nevarnost – četudi je ta za odraslega morda videti nepomembna. To je lahko izgubljena igrača, prepoved gledanja risanke, konflikt z vrstnikom ali občutek, da ni bil slišan.

Ko se aktivira stresni odziv, se zmanjša dostop do tistega dela možganov, ki je odgovoren za razmišljanje, načrtovanje, samokontrolo in reševanje problemov. Takrat otrok ne potrebuje dodatnih razlag, predavanj ali kazni. Najprej potrebuje pomoč pri umiritvi svojega telesa in živčnega sistema. Šele ko se umiri, je pripravljen na pogovor, razumevanje in učenje.

Kaj pravzaprav pomeni samoregulacija?

Samoregulacija je sposobnost prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja svojih čustev, misli in vedenja.

To pomeni, da otrok:

• opazi, da postaja jezen ali vznemirjen,
• prepozna, kaj se z njim dogaja,
• uporabi strategije za umiritev,
• se po stresni situaciji vrne v ravnovesje.

Pomembno je razumeti, da se otroci s to sposobnostjo ne rodijo. Samoregulacija se razvija postopoma skozi otroštvo in mladostništvo, pri čemer imajo pomembno vlogo odnosi z odraslimi.Nevroznanost kaže, da se možganska področja, odgovorna za samokontrolo in izvršilne funkcije, intenzivno razvijajo vse do zgodnje odraslosti (nekje do 25. leta starosti se razvija prefrontalni korteks). Zato je povsem normalno, da majhen otrok še ne zna obvladovati močnih čustev na način, kot bi si želeli odrasli.

Naloga staršev ni, da otroka prisilijo k samokontroli, temveč da ga postopoma učijo strategij, ki mu bodo pri tem pomagale.

Kaj je umirjeni kotiček?

Umirjeni kotiček je posebej pripravljen prostor v domu, kjer lahko otrok varno predela svoja čustva in ponovno vzpostavi notranje ravnovesje. Njegov namen ni kaznovanje. Prav tako ni prostor, kamor otroka pošljemo zato, ker je naredil nekaj narobe. Umirjeni kotiček je prostor podpore.

Sporočilo, ki ga otrok prejme, je:

“Vidim, da ti je težko. Tukaj imaš prostor in orodja, ki ti lahko pomagajo, da se umiriš.”

Otrok lahko kotiček uporablja samostojno ali skupaj s staršem. Pri mlajših otrocih je pogosto najbolj učinkovito, da jih v kotičku spremlja odrasel, saj se samoregulacija najprej razvija skozi soregulacijo. To pomeni, da se otrok najprej umirja ob mirnem in čustveno stabilnem odraslem, šele nato postopoma razvije sposobnost samostojnega umirjanja.

Kako naj izgleda umirjeni kotiček?

Ni potrebno veliko prostora ali dragih pripomočkov.

Pomembno je predvsem, da je kotiček:

• varen,
• prijeten,
• predvidljiv,
• otroku dostopen.

V njem lahko pripravimo:

• mehke blazine,
• odejo,
• plišaste igrače,
• senzorične žogice,
• antistresne pripomočke,
• peščeno uro,
• kartice za dihanje,
• knjige o čustvih,
• risalne pripomočke,
• fotografije družine,
• slušalke za zmanjševanje hrupa.

Namen teh predmetov ni zabava, ampak pomoč pri uravnavanju živčnega sistema. Nekateri otroci se umirijo z gibanjem, drugi s stiskanjem predmetov, tretji s poslušanjem umirjene glasbe ali objemom plišaste igrače. Zato je pomembno opazovati svojega otroka in ugotoviti, kaj mu pomaga.

Zakaj je dihanje tako pomembno?

Ko smo v stresu, naše telo preide v stanje pripravljenosti.

Srčni utrip se pospeši.
Mišice se napnejo.
Dihanje postane hitro in plitko.

To je naraven odziv telesa. Počasno in globoko dihanje pa deluje v nasprotni smeri.

Možganom pošilja sporočilo:

“Varen sem.”

Posledično se:

• upočasni srčni utrip,
• zmanjša napetost v telesu,
• zniža raven stresnih hormonov,
• izboljša sposobnost razmišljanja.

Prav zato številni strokovnjaki dihalne vaje uvrščajo med najbolj učinkovita orodja za uravnavanje čustev pri otrocih.

Največja napaka pri učenju dihanja

Mnogi starši otroku predlagajo dihanje šele takrat, ko je že sredi močnega izbruha. Takrat pa otrok pogosto ni več sposoben slediti navodilom. Predstavljajte si, da bi se plavanja učili šele takrat, ko bi padli v globoko vodo. Ne gre. Dihalne tehnike moramo vaditi takrat, ko je otrok umirjen. Kot igro. Kot zabavno dnevno aktivnost. Takrat možgani ustvarjajo povezave, ki jih bo otrok kasneje lažje uporabil tudi v stresnih trenutkih.

Dihanje naj postane igra

Otroci se učijo skozi igro.

Zato lahko dihalne vaje predstavimo kot:

• pihanje milnih mehurčkov,
• napihovanje namišljenega balona v trebuščku,
• pihanje rojstnodnevnih svečk,
• vonjanje rožice in pihanje vetrčka,
• dihanje kot medved,
• dihanje kot speča mucka,
• počasno pihanje peresa po mizi.

Ali pa preprosto eno deževno dopoldne sedite v krog in predstavite en Brlogov dihalni izziv 🙂 Najdete jih v priponki na koncu blog objave.
Ko otrok te aktivnosti redno vadi, jih začne povezovati z občutkom miru in varnosti.

Umirjeni kotiček ni hitra rešitev

Pomembno je vedeti, da umirjeni kotiček ne bo čudežno odpravil vseh izbruhov. Prav tako njegov namen ni, da bi otrok postal vedno miren, ubogljiv ali brez neprijetnih čustev. Jeza, žalost, strah in frustracija so normalna čustva. Cilj ni odstraniti čustev. Cilj je naučiti otroka, kako jih prepoznati, izraziti in predelati na varen način. Samoregulacija se razvija počasi.

Vsakič, ko otrok:

• prepozna svoje počutje,
• uporabi strategijo umirjanja,
• se vrne v ravnovesje,

v svojih možganih krepi pomembne nevronske povezave. To je proces, ki ga bo spremljal vse življenje.

Kaj otrok v resnici odnese iz umirjenega kotička?

Če je kotiček uporabljen na podporen način, otrok ne odnese zgolj nove strategije za umirjanje. Odnese veliko več.

Nauči se:

• da so njegova čustva sprejeta,
• da ni slab, ko je jezen ali žalosten,
• da obstajajo načini, kako si lahko pomaga,
• da lahko stisko premaga,
• da so odrasli ob njem tudi takrat, ko mu je težko.

In prav to je temelj zdravega čustvenega razvoja.

Brlogove kartice za dihanje

V Družinskem centru Brlog verjamemo, da otroci najbolj napredujejo, ko imajo dovolj priložnosti za vajo v varnem in spodbudnem okolju. Zato smo pripravili Brlogove kartice za dihanje, ki jih lahko natisnete in uporabite v svojem umirjenem kotičku doma. Priporočamo, da jih uporabljate vsak dan, ko je otrok dobre volje in umirjen. Tako bodo strategije dihanja postopoma postale del njegovega notranjega “orodjarja” za spoprijemanje z velikimi čustvi. Kajti sposobnost umirjanja ni nekaj, kar otroci preprosto imajo ali nimajo. Je veščina, ki se je učimo. In tako kot vsaka druga veščina potrebuje čas, odnos in veliko priložnosti za vajo.