»Še pet minut!«
»Ne grem še umivat zob!«
»Ampak jaz bi se še igral!«

Večeri z otroki se lahko hitro spremenijo v serijo pogajanj. Podobno je zjutraj, ko je treba vstati, se obleči, umiti zobe, pojesti zajtrk in nekako pravočasno priti skozi vrata.

Pri otrocih pa pogosto ni težava samo v tem, kaj morajo narediti, ampak tudi v tem, da morajo svojo dejavnost nenadoma prekiniti in se prilagoditi nečemu novemu.

In tukaj nam lahko zelo pomaga rutina.

Ko vem, kaj sledi

Otroci se praviloma bolje znajdejo v okolju, ki je dovolj predvidljivo. Če otrok približno ve, kaj ga čaka, mu ni treba vedno znova ugotavljati, kaj se bo zgodilo.

Raziskave družinskih rutin jih povezujejo z boljšim socialno-čustvenim razvojem otrok, novejše raziskave pa tudi z manj vedenjskimi in čustvenimi težavami ter boljšim prilagajanjem v predšolskem obdobju.

Rutina seveda ne pomeni, da otrok nikoli več ne bo protestiral. Tudi ob najboljši večerni rutini bomo kdaj slišali: »Ne grem spat!«

Toda razlika je v tem, da otrok ve, kaj sledi.

Večerja. Pospravljanje. Kopalnica. Pižama. Zobje. Pravljica. Spanje.

Ta predvidljivost otroku pomaga graditi občutek varnosti in mu olajša prehode iz ene dejavnosti v drugo.

Ne razlagajmo rutine šele takrat, ko jo potrebujemo

Če želimo uvesti novo večerno rutino, je ni najbolje prvič razlagati zvečer, ko je otrok že utrujen, mi pa še bolj.

Veliko bolje je, da se o njej pogovorimo čez dan.

»Kako bo danes zvečer? Ko mama reče, da je čas za večerjo, najprej pospravimo igrače. Potem večerjamo. Kaj pride potem?«

Z otrokom lahko skupaj pogledamo posamezne korake in jih večkrat ponovimo. Tako večerna rutina zanj ni presenečenje, ampak nekaj poznanega.

Pri majhnih otrocih naj bo rutina tudi vidna

Mlajšemu otroku besede »najprej se bomo umili, potem oblekli pižamo, umili zobe in šli brat« ne pomenijo toliko kot štiri preproste sličice pred njim.

Vizualna rutina mu pokaže dve pomembni stvari: kaj sledi in kdaj bo konec.

To lahko naredimo čisto preprosto. Narišemo slike na plakat, natisnemo kartice, jih pritrdimo z ježki ali naredimo sistem, pri katerem otrok opravljeno dejavnost obrne oziroma odstrani.

Tako lahko sam spremlja:

To sem že naredil. To me še čaka. Potem smo končali.

Hkrati mu lahko namesto ponavljajočega »Daj si zdaj umij zobe!« samo rečemo:

»Poglej, kaj je naslednje.«

In počasi vedno več odgovornosti prevzema otrok sam.

Tudi Montessori izhaja iz podobne ideje

V Montessori okolju imata red in predvidljivost pomembno mesto. Pripravljeno okolje otroku omogoča, da se v njem znajde, ve, kam stvari sodijo, in lahko čim več naredi samostojno.

Podobno lahko razmišljamo o rutini doma.

Ne gre za to, da otroka ves čas usmerjamo, ampak da mu okolje pripravimo tako, da razume, kaj lahko naredi sam.

Kako lahko poskusite doma?

Za začetek ne potrebujete nič posebnega. Izberite eno rutino, recimo jutranjo ali večerno, in nekaj najpomembnejših korakov.

Pri mlajših otrocih naj jih bo sprva raje manj. Sličice naj bodo jasne, otrok pa naj pri njih sodeluje: jih obrača, prestavlja, odlepi ali označi, ko je nekaj opravil.

V Brlogu smo zato pripravili tudi brezplačne kartice za jutranjo in večerno rutino, ki jih lahko natisnete in uporabite doma.

POGLEJ NA KONEC ČLANKA in si prenesi pripravljeno predlogo!

Če vam je ljubša že izdelana rešitev, obstajajo tudi leseni pripomočki za prikaz rutine. Eden takšnih je Flipzy, pri katerem otrok po opravljeni dejavnosti zapre posamezno nalogo in tako vidi, kaj je že naredil ter kaj ga še čaka.

FLIPZY – KLIK do spletne strani

Na koncu pa nekaj pomembnega: rutina ni urnik, ki se ga mora družina držati do minute natančno.

En večer boste preskočili kopanje. Drugič bo pravljica daljša. Tretjič bo vse postavljeno na glavo.

In to je življenje.

Rutina je predvsem varen okvir, ki otroku pomaga razumeti njegov dan.

Vem, kaj se dogaja. Vem, kaj sledi. In počasi zmorem vedno več sam.