Ob poslušanju predavanj na konferenci družinskih centrov, ki smo se je udeležile v petek, 15.5. ob mednarodnem dnevu družin sem ves čas razmišljala o tem, kako zelo današnje družine potrebujejo prostor, kjer lahko samo so. Brez pritiska. Brez popolnosti. Brez občutka, da morajo vse zmogli same. Danes živimo v času, kjer nismo več primorani biti fizično močni, da bi preživeli. Kot je povedala dr. Anica Mikuš Kos – včasih smo morali premagati bivola, danes pa moramo imeti dovolj trdno psihološko zgrajeno osebnost, da preživimo pritisk sodobnega življenja.

In ta pritisk je velik. Starši so utrujeni. Otroci preobremenjeni. Družine pogosto osamljene.

Čeprav imamo danes več strokovne pomoči kot kadarkoli prej, približno 75 % otrok, ki bi pomoč potrebovali, te pomoči nikoli ne dobi ali ne sprejme. Preventivni programi so pomembni, a sami ne morejo rešiti vseh stisk današnjega časa – vojn, ekološke anksioznosti, negotovosti, individualizma in pomanjkanja skupnosti. Zato se vedno bolj vračamo k vprašanju: kaj nas je včasih držalo pokonci? Odgovor so tudi naravni viri pomoči.

To niso veliki sistemi. To so ljudje. Odnosi. Skupnost. Prijatelji. Sosedje. Krožki. Družinski center. Pogovor na klopci. Skupna kava med porodniško. Masaža dojenčka, kjer mamica prvič po dolgem času sliši: »Tudi jaz se tako počutim.«

Naravni viri pomoči nastajajo tam, kjer ljudje začutijo pripadnost. In ravno zato so družinski centri tako pomembni. Na konferenci je bilo večkrat poudarjeno, da družina sama ne zmore vsega. Dolga leta smo poslušali, da je “vse odvisno od družine”. Pa ni. Družine potrebujejo podporni sistem. Potrebujejo okolje, ki jih drži, ko same nimajo več moči. Družinski center ni samo igralnica. Ni samo prostor aktivnosti. Je prostor odnosov.

Prostor, kjer lahko starši pridejo brez stigme. Kjer jih nihče ne ocenjuje. Kjer ni potrebno biti popoln starš.

Eva Strmljan Kreslin je izpostavila nekaj zelo pomembnega – mamice pogosto ne potrebujejo veliko. Potrebujejo predvsem prostor in nekaj malega vsebine. Prostor, kjer lahko zadihajo. Kjer lahko srečajo druge starše. Kjer niso same. Morda ravno zato toliko mam pove, da jim je družinski center “rešil porodniško”. Ko prideš na masažo dojenčka, na klepet, na ustvarjalno delavnico ali na srečanje med krompirjevimi počitnicami, mogoče ne dobiš samo aktivnosti. Mogoče dobiš občutek, da nekam spadaš.

In to je danes ogromno.

Posebej pomembno se mi je zdelo tudi razmišljanje o počitnicah. Počitnice so danes za marsikatero družino velika organizacijska in finančna stiska. Starši imajo nekaj tednov dopusta, otroci pa več kot deset tednov počitnic. Krompirjeve počitnice, poletne počitnice, prazniki … in ogromno vprašanje: kam z otroki, kako skupaj preživeti čas, kako jim omogočiti izkušnje? Ali so šolske počitnice predolge?

Vsi, ki pripravljamo poletne počitniške programe lahko povemo, kako zelo naveličani in utrujeno so otroci 9 avgusta. In kako komaj čakajo, da se začne šola. Učitelji povedo, da se septembra najbolj poznajo materialne razlike med učenci – tistimi, ki so bili v ZDA in na križarjenju in na potovanjih v letalom. In tistimi, ki so preživeli čas doma, za računalnikom. In pomen priprave kvalitetnih poletnih počitniških programov je eden izmed fundamentov družinskih centrov.

In kvaliteten program skozi celo leto je tisti, ki lahko prav vsem družinam, ne glede na status in finančno/materialne zmožnosti ponuja krasna, drugačna, nova doživetja. Prav drobna doživetja pa so tista, ki otrokom pogosto ostanejo najbolj v spominu. Ne nujno draga potovanja. Ampak skupno ustvarjanje. Piknik. Gozd. Skupnostni dogodek. Delavnica. Občutek varnosti in povezanosti. Izkušnje vzgajajo otroke.

Ne samo besede. Ne samo pravila. Otroci skozi skupnost dobivajo občutek, kdo so in kam pripadajo. Zato odgovornost za dobrobit otrok ni samo odgovornost staršev. Je odgovornost celotne družbe. Šole. Občine. Nevladnih organizacij. Društev. Družinskih centrov. Sosedov. Vseh nas. Potrebujemo več povezovanja. Več sodelovanja. Več lokalnih vsebin. Več raznolikih ponudb za družine.

Potrebujemo skupnosti, kjer si ljudje upajo vprašati:
Kaj lahko jaz naredim?
Kaj lahko mi naredimo skupaj?
Kako lahko ustvarimo bolj varen svet za otroke?

Ker ravno odnosi, skupnost in občutek pripadnosti gradijo psihično odpornost – sposobnost, da človek kljub težkim izkušnjam ponovno najde tla pod nogami In mogoče je prav to največja vrednost družinskih centrov. Ne da rešujejo vse probleme sveta. Ampak da ustvarjajo prostor, kjer ljudje niso sami. V Družinski center Brlog smo ponosni, da lahko vse to živimo tudi v našem lokalnem okolju. S predavanji, aktivnostmi, delavnicami, podporo staršem, srečanji med počitnicami in predvsem s prostorom, ki je odprt za družine. Prostorom, kjer lahko otroci, starši, stari starši in širša družina najdejo skupnost, podporo in občutek pripadnosti.

Ker v resnici nihče ne bi smel odraščati – ali starševati – sam.

Napisala: Nina K. Lukman